Letošnja nagrada Slavka Gruma v roke Tjaši Mislej za dramsko besedilo Naše skladišče

V Prešernovem gledališču Kranj bi se moral danes, 6. aprila, ob 20.00 slovesno zaključiti jubilejni 50. Teden slovenske drame, na sklepni prireditvi bi med drugim podelili tudi prestižno nagrado Slavka Gruma za najboljše novo dramsko besedilo. Čeprav festivala v predvidenem terminu letos nismo mogli izvesti, je strokovna komisija v sestavi Matej Bogataj (predsednik), Srečko Fišer in Amelia Kraigher vseeno že opravila svoje delo in med enainštiridesetimi besedili za nagrado Slavka Gruma nominirala naslednja: Izkoristi in zavrzi me Ize Strehar, Naše skladišče Tjaše Mislej, rabljena roba Simone Semenič, Sedem dni Katarine Morano in Žige Divjaka ter Vse OK Simone Hamer.

Žirija je soglasno odločila, da med nominiranimi besedili letošnjo nagrado Slavka Gruma za novo izvirno slovensko dramsko besedilo podeli Tjaši Mislej za dramsko besedilo Naše skladišče.

V utemeljitvi so zapisali:

Štiri nevidne delavke, skladiščnice v distopičnem svetu hipersupermegamaksimarketa, skrite pred očmi kupcev in javnosti prelagajo živilske artikle iz velikih in manjših škatel na poličnike, lepijo deklaracije na uvoženo robo, prekladajo polno in prazno embalažo gor in dol pa spet nazaj ... v enolično neskončnost. V prisilno prostovoljni izolaciji strašljivo ogromne skladiščne hale kot v kakem taborišču z malo stikov z zunanjim svetom delajo, jejo, se umivajo in spijo štiri delavke. Televizijska nadaljevanka in Talenti pred spanjem so jim zelo skopo odmerjeni. Domov gredo menda v nedeljo; a ne prav vsako.

Štiri skladiščnice, Evelin, Maria, Suzi in Vera, delajo v stalnem strahu pred izgubo svojih bednih služb. Neprestana optimizacija delovnega procesa je dejstvo, izpolnjevanje norme neizprosno, vsaka malica se zaračuna posebej, vsak obisk zdravnika je strošek. V njihovem delavniku je normirano prav vse: celo odhodi na stranišče, dan pa se konča šele, ko to odobri nadrejena poslovodja Grebovič, ljubkovalno imenovana Grba; nadur nihče več ne šteje, pa saj jih tudi nihče ne bo več plačal.

Štiri delavke, štiri skromne eksistence, se svojega položaja jasno zavedajo, a stoično vztrajajo pri enoličnih opravilih: zaradi mezde, ki jo za zdaj še prejemajo redno. Štiri delavke, vsaka s svojimi željami, talenti, prepričanji, hotenji in zgodbami; vsaka tudi s sanja(rija)mi o boljšem življenju, o spremembah, četudi majhnih in skromnih. Medsebojne naklonjenosti, mala zavezništva in drobni prepiri so tisto, kar edino še osmišlja njihovo eksistenco, njihovemu delu pa daje nekakšen smisel. Skladiščnice v enoličnem del(avnik)u najdevajo svoje drobne sreče, male spodbude in mala veselja. Med sodelavkami vlada toplina, skupaj premorejo dobršno, skorajda zdravo mero samoironije, potrpljenja in humorja, medsebojne tolažbe in podpore. Najstarejša, Vera, je vodja skladišča z bolečinami v križu. Še pomni svobodo priljudnih malih trgovinic iz časov socializma in neke druge države ... Maria, magistra komparativistke s pisateljskim talentom, vsak prosti trenutek na delu izrabi za pisanje zgodb in upa, da si bo nekoč morda lahko plačala stroške tiska literarnega prvenca ... Suzi, samohranilka, njena otroka zdaj vzgaja tašča, sanjari le o skromni premestitvi na cvetličarski oddelek veletrgovine … Evelin, najmlajša, pa je otrok kapitalizma – wanna be pevka, plesalka, igralka, skratka medijska zvezda – ki pa bo, brez talentov, ostala skladiščnica ...

Svet štirih delavk je zaprta škatla: skladišče je zaprta škatla, v kateri je neznansko število manjših škatel z najrazličnejšimi rečmi z vseh koncev sveta, ki si jih same ne bodo mogle nikoli privoščiti.

Utečeno kolesje dela, komunikacije in odnosov med štirimi delavkami prekinjajo motnje: nenapovedani prihodi poslovodje Grbe, ki grozi z odpuščanji; izgubljeni kupec, ki že dneve ne najde izhoda iz trgovine in si želi kupiti nekaj, kar ni naprodaj, ko pa to nazadnje vendarle dobi, svojo željo drago plača; skladiščnik Bigi, ki dostavlja novo robo in se mu nadvse mudi; vzvišeni regijski direktor, ki svojih delavk še pogleda ne; in novinar nekakšnega TV tednika, ki se želi pravičniško naslajati nad zgodbami brezpravnih, nevidnih delavk sveta in bi rad svoje občinstvo osrečil in ogorčil z zgodbo iz resničnega življenja, vendar življenje naših delavk zanj ni dovolj resnično ... Kako bi tudi bilo? Ko pa je življenje v škatli ...

Skratka, socialna drama. Samo da je v resnici smešna kot komedija, mogoče celo farsa, ki je v bistvu žalostna. Realistična v slogu, gibka v jeziku in obenem absurdna v maniri. Drama iz našega okolja in časa, obenem pa distopija, ki nam s krožno dramaturgijo dopušča le malo upanja na spremembo in odrešitev.

---

Nagrajenki iskreno čestitamo!

Nagrado Slavka Gruma, prav tako kot ostale nagrade (nagrado za mladega dramatika, Šeligovo nagrado za najboljšo predstavo festivala, nagrado občinstva ter tri nove nagrade – nagrado za igralca in igralko ter nagrado po presoji žirije) bomo podelili na zaključni slovesnosti 50. Tedna slovenske drame.

Odločitev o terminu izvedbe festivala bomo sprejeli takoj, ko bodo to dopuščale razmere.